Pod vršaci po škripajočem snegu v Krnico

Prvo soboto v januarju smo se v hladnem jutru smo se ob devetih zjutraj sparkirali ob Vršiški cesti pri mostu čez Pišnico. Leden alpski mraz je ležal v dolini, visoke zasnežene vrhove pa je že s svojo zlato barvo oblivalo sonce. Naša mala družba se je polna pričakovanja in navdihnjena z naravnimi lepotami po škripajočem snegu veselo odpravila na pot v Krnico eno slikovitejših dolin v Julijskih Alpah, ki poteka ob reki Pišnici od Vršiške ceste pa do Razorja.

Naša vodnica Špela nam je prijazno razložila kako bo potekala pot in vsem udeležencem dala nekaj varnostnih napotkov, saj ni vsak dan da se podajamo na pot po zasneženem alpskem svetu. Pot nas je vodila ob veliki Pišnici kjer smo občudovali pravo zimo v vsej njeni lepoti in uživali v svežem alpskem zraku in prijetnem klepetu. Po navdušenih vzdihih in obveznih selfijih cmo počasi prispeli do razpotja, kjer se s poti proti Krnici odcepi pot proti Mihovemu domu na Vršiču.

Ker je bilo časa dovolj, se nam je zdelo škoda, da ne bi naredili še malo ovinka, saj je Mihov dom oddaljen od razpotja samo 20 minut. Odpravili smo se po poti mimo slikovite brunarice, prečkali smo Pišnico in res po dobrih 20 minutah smo se znašli pred Mihovo kočo kjer smo si privoščili čaj in dobrote iz nahrbtnika.

Ko smo se tako lepo okrepčali smo jo mahnili nazaj proti Krnici. Od razpotja nas je pot vodila skozi prekrasen bukov gozd in po slabih 40 minutah smo prispeli na cilj do koče v Krnici.

Kako prijetno je po takem prekrasnem izletu v dobri družbi sesti k slastni domači hrani :)

Prijetno siti smo se počasi odpravili nazaj proti avtomobilom pri vhodu v dolino in opazovali, kako so še zadnji sončni žarki božali visoke vrhove, ki se dvigujejo nad to slikovito dolino.

Slikovita narava, svež zrak in pa družba polna čudovite ženske energije naših članic so mi skupaj s prekrasnimi fotografijami ustvarili spomine za kakršne je vredno živeti.

Besedilo in foto: Erik Žunec